Slovenski TV programi, junij 2008

Rumeni taxi nastopa v reklami za telefonski imenik Slovenije.

Jana št. 3, 15. 1. 2008

Do okolja prijazna taksistka

Vlasta Hojan je podjetnica, ki je ustanovila Rumeni taksi. Prva v Sloveniji je zaradi ekološke naravnanosti v svoj taksistični park vpeljala hibridna vozila. Danes imajo tri in menda so tudi prva taksislužba s tovrstnimi vozili v Evropi. Čeprav je lastnica podjetja, že več kot tri leta vozi taksi, Toyotin hibridni prius, do okolja mnogo prijaznejše in varčnejše hibridno vozilo na električni in bencinski pogon. To pri njenih potnikih vzbuja toliko pozornosti, da jim mora pojasnjevati, kako avtomobil deluje. Z njegovimi zmogljivostmi in varčnostjo je izredno zadovoljna.

Podjetnica, voznica in lastnica Rumenega taksija je po študiju na fakulteti za družbene vede želela biti inovativnejša od drugih. Pred tremi leti je v svoj taksistični park vključila hibridna vozila, prve take taksije pri nas. Za to se je odločila, ker je bila prepričana, da je to vozilo ekonomično za urbano uporabo.
K temu jo je vodila tudi ekološka ozaveščenost, saj meni, da je za okolje pomemben vsak prispevek posameznika in da se mali prispevki seštevajo v velike. To načelo upošteva tudi v vsakdanjem življenju, z varčevanjem z elektriko, ločevanjem odpadkov in drugim.

"Taksističnih služb s hibridnimi vozili je zdaj po Evropi več. Ena od njih na primer deluje v Budvi v Črni gori. Na Nizozemskem so se ponekod mestne oblasti povezale s taksističnimi podjetji in tako skupaj zmanjšujejo porabo goriva ter skrbijo za manjšo obremenitev okolja. Pri nas pa pri taksijih še vedno vlada stereotip o mercedesu," pripoveduje Vlasta Hojan in dodaja, da hibridni taksi med potniki vzbuja veliko zanimanja. Vse več jih že ob naročilu zahteva hibridno vozilo.

Nad zmogljivostjo in varčnostjo svojega hibridnega vozila je navdušena, saj povsem izpolnjuje njena pričakovanja. "Vožnja s hibridnim avtomobilom je lahkotna. Upravljanje vozila je zelo preprosto, zato je več kot primerno za mestno vožnjo. Zanesljivo je v ovinkih in stabilno v snegu zaradi ožjih pnevmatik ter teže baterije za zadnjimi sedeži. Ima velik prtljažni prostor in avtomatski brezstopenjski menjalnik z regenerativnim zaviranjem, kjer se kinetična energija avtomobila s pomočjo elektromotorja, ki deluje tudi kot generator, pretvori v električno energijo. Največkrat moram potnikom, ki jih vozim, pojasnjevati delovanje takega vozila. Pogosto jih zanima, kdaj avto vozi na elektriko, kar je vidno na armaturi," pripoveduje iznajdljiva podjetnica in voznica.

Sprva radovedni, nato ekološko ozaveščeni potniki
Predvsem tujcem, pravi, veliko pomeni, da se pri nas peljejo s takim hibridnim vozilom. "Nekateri potniki menijo, da bi morala biti ta vozila zaradi prispevka k ohranitvi okolja cenejša, kar pa se očitno ne bo zgodilo, saj proizvajalci napovedujejo povišanje cen," pravi.
Njene stranke, ki so večinoma stalne, so se sprva s tem vozilom želele peljati iz radovednosti, zdaj pa je vse več takih, ki se želijo z njim peljati zaradi ekološke ozaveščenosti.

"Potniki, ki sem jih peljala v hibridnem taksiju, so bili doslej najbolj presenečeni nad udobnostjo vozila in navdušeni nad njegovim tihim delovanjem. Veliko ljudi misli, da da je razlika med vožnjo z običajnim in hibridnim vozilom zelo velika, a ni tako, saj je to vozilo dinamično in prilagodljivo na cesti ter nikakor ne počasno. Voznika spodbudi k defenzivni vožnji in pogostejšemu vnaprejšnjemu predvidevanju situacije v prometu, kar na naših cestah večini voznikov nedvomno manjka. Moja izkušnja je, da se je to vozilo na 1600 kilometrov dolgi vožnji v hudih zimskih razmerah v Nemčiji in Avstriji izkazalo za zelo zanesljivo in varno, povprečna poraba goriva pa je bila le 4,3 litra bencina na sto kilometrov. Na bencinski črpalki natočim običajni 95-oktanski bencin, razlika je le v manjši porabi," pripoveduje in dodaja, da stane kilometer vožnje s takim hibridnim vozilom pri njih enako kot vožnja z drugimi, običajnimi avtomobili, torej od 0,85 evra naprej.

Njihov taksistični park bo v prihodnje le hibridni
Hojanova se zelo dobro spominja prigode, ko je nekoč s hibridnim taksijem peljala gospoda iz Anglije. "Zaupal mi je, da je zadovoljni lastnik priusa že desetletje in da je z njim naredil 450 tisoč kilometrov, vendar z njim do zdaj ni imel nobenih težav."
Uspešna podjetnica si želi, da bi s svojo taksistično službo še naprej čim več prispevala k prometni kulturi, zaradi vse očitnejših podnebnih sprememb pa tudi k ohranitvi okolja, zato načrtuje, da bodo v prihodnosti vsi njihovi taksiji hibridni.

Renata Ucman

Antena št. 46, 15. november 2004

Z Anteno do sanjskega poklica
Taksistka

Služba taksista je zahtevna, a tudi zelo zanimiva za tiste, ki sta jim všeč vožnja in delo z ljudmi. Ker je to delo dostopno skoraj vsakomur, je med taksisti tudi veliko takih, ki jih je v to prisilil socialni položaj. O delu taksista sem se pogovarjal z gospo Vlasto Hojan, ki vozi Rumeni taksi.

Kako je biti ženska in voziti taksi?
Hm ... V redu je. Če imaš rad vožnjo, te delo z ljudmi veseli, je to poklic, ki ti vse te stvari omogoča. V redu je biti ženska in tudi opravljati delo kot voznica je okej.
Moram pa povedati, da je to zelo odgovorno in zahtevno delo.

Ste zaradi tega imeli kdaj težave?
Ne, nikoli. Razen, da so bili ljudje nemalokrat presenečeni, ko so videli žensko, ki vozi taksi.

Mislite mogoče, da je to celo prednost?
Mislim, da ne. Spretnosti, ki so potrebne za to delo, so: biti dobra voznica, spretna pogajalka, komunikativnost. Mogoče edino to, da imamo ženske boljši občutek za odgovornost.

Kako je s prehranjevalnimi navadami taksistov?
Ojoj, hm. Zelo različno. Nekateri taksisti redno hodijo domov na kosilo, drugi pa včasih po ves dan ne jemo. Je pa to stvar posameznika, kako si uredi stvari.

Kakšni ljudje se po večini odločajo za službo taksista?
Veliko je takih, ki imajo radi vožnjo, vidijo v tem izziv in zanimivo delo. Je pa tudi velik odstotek takih, ki so dejansko socialno prisiljeni začeti voziti taksi. Treba je vedeti, da je v taksi društvih vedno dovolj prostora za nove moči. Na dokaj lahek način se dobi delo. Je pa to zelo zahtevno delo. Biti moraš skoncentriran, poznati ceste in ulice, hitro se odločati, sprejemati informacije za naprej, se pogovarjati s stranko, skratka, milijon operacij, ki jim moraš biti kos.

Lahko taksist zasluži veliko denarja?
Lahko, če vozi z lastnim vozilom. Urejeno mora imeti poslovanje in biti predan poslu. Ker pa en človek ne more delati 365 dni in 24 ur, je super, če imaš skupino ljudi, s katerimi se dopolnjuješ.

Koliko zasluženega denarja pripada lastniku taksi društva in koliko taksistu?
To je sedaj težko povedati. Odvisno je od marsičesa. Ali imaš svoj avto ali prideš samo delat. Potem so tukaj stroški vzdrževanja avta, tako da tisti taksist, ki pride samo v službo, od zaslužka dobi samo 30 % bruto prihodkov.

Katere lastnosti mora imeti tisti, ki želi postati dober taksist?
Biti mora urejen, komunikativen, iznajdljiv, fleksiblen, dobro mora imeti razvito logistiko, vedeti mora veliko stvari, da se potem lahko pogovarja s strankami.

Martin Sušnik

Več, 24. september 2004

Nevidni človek
Vlasta Hojan, taksistka

Punca v rumenem taksiju, velikem mercedesu razreda E, prevaža ljudi po Ljubljani in okolici. Spretna z rokami, a za volanom nežna in do potnikov vselej prijazna. Sicer pa odločna mati sedemletnega sina, ki se zna smejati, a so se je snubci svojčas kar bali.

V študentskih časih je bila nora na avtomobile. Kot mlada radovednica se je nekega dne zapletla v pogovor z družinskim prijateljem, ki je vozil taksi, in punca je dobila velike oči. No, 34-letna Vlasta prav majhnih tudi nima, njen pogled pa utegne biti zelo odločen, zato je ob koncu vožnje po Ljubljani, ko človek že malo počveka in se razgali, smeje priznala, da so se je snubci kar bali.

Potem je od nekod prišel Matija, skoraj tako odločen in predrzen kot ona, spreten z rokami in ljubitelj starih avtomobilov. Skupaj sta si omislila taksi. Vlasta je videla kar nekaj evropskih mest, najbolj jo je fascinirala grška prestolnica Atena, kjer so vsi taksiji rumeni. Zato je hotela taksi rumene barve. Rečeno storjeno, kupila sta rabljena citroena BX in ju prebarvala. Ko je Vlasta pred dvema letoma sedla za volan, je bil BX že zdavnaj iz mode: "Zato so se nama vsi smejali. Ampak sploh ne veste, kako dober avto je bil BX!" Pa jima je očitno uspelo, saj danes njeno podjetje Rumeni taxi obratuje z oplom vectra, mercedesom E, citroenom C5 in VW passatom. Kar lepa družinica solidnih, seveda ne novih kočij, kaže na to, da se gre Vlasta podjetništvo zares. Glede rumene barve Vlaste namreč ni fasciniralo samo dejstvo, da so po nekaterih evropskih mestih vsi taksiji enake barve in jih je lepo videti. "Bistvo taksija je, da je ljudem karseda viden in privlačen. Poleg tega jih je laže kontrolirati in ponudba je poštena. Pri nas pa reda še ni. Nimamo urejenega statusa in ne moremo se potegovati za subvencije ali cenejši bencin." Kar pravi Vlasta, je res. Londonski črni taksiji so največja atrakcija v mestu. Prava ikona vseh odraslih, ki si dovolijo otroške sanje. Ne verjamete! Londonska agencija za promet je pred kratkim postregla z neverjetnimi podatki, da londonski črni taksiji v enem letu zaslužijo 323 milijonov funtov. Vsi drugi veliki turistični aduti prestolnice kraljestva, Tower of London, pa rahlo hladna in dolgočasna Buckinghamska palača s koščenim in vrtnarsko usmerjenim princem Charlesom zaslužijo v primerjavi s taksiji klavrno malo.

Vlasta omenja nered med ljubljanskimi taksiji. Res je tako. Stvari se le počasi postavljajo na svoje mesto. "Taksisti smo v očeh ljudi navadni ničvredneži, taksistke pa naj bi imele vse po vrsti probleme s spolnim življenjem. Tovrstni predsodki so deloma celo utemeljeni," priznava Vlasta. "Taksi še vedno lahko vozi vsak, ki ima pet minut časa. Ko vidijo, da ni tako preprosto, čez dva meseca odnehajo."

Bo kar držalo. V devetdesetih letih so taksi vozili mladi fantje, polni vitaminov, ki so sanjali, kako bi na hitro zaslužili. Taksi so vozili propadli in do vratu zapufani podjetniki in mali lopovi. Tudi izobražena dekleta, ki se jim je življenje sesulo in se jim je zdelo, da je še vedno bolje taksirati, čeprav ti tu in tam pijani moški srednjih let zatežijo, te morda pošlatajo, kot pa obratovati na cesti.

"Vse to je tudi razlog, da se taksi kultura v Ljubljani še vedno ni razvila," zatrjuje Vlasta, ki v svoji karieri ni doživela nič takšnega. "Če ste pričakovali sočno zgodbico, je nimam. Ljudje so tudi tečni, nekajkrat sem vozila pijane, a nikoli mi ni nihče zares zatežil. Kljub temu, da sem ženska, imajo ljudje pred taksiji rešpekt. Imam pa lepo zgodbico, ki sem jo doživela pred kratkim. Na cesti me je ustavil mlad par. Sedla sta na zadnje sedeže in se začela božati in poljubljati. Zelo sveža, globoka in pristna ljubezen, ki me je presunila. Šepetajoče sta se ogovarjala in drug drugemu grickala uho. Bilo mi je toplo, priznam, malo me je skominalo. Odložila sem ju in kmalu za tem je vstopil par približno iste starosti. Fant je sedel spredaj, dekle zadaj. Zaradi ljubezenskega prizora mi je bilo še vedno toplo in sem jima kar sama povedala, kaj sem doživela. Pa sta mi odgovorila, da sta onadva tudi zaljubljena. Potem nisem rekla nič več."

Taksistka Vlasta je mati sedemletnega Anžeta; na dan zasluži deset tisoč tolarjev. Zdi se malo, ampak tako je povedala. Odločena je, da bo dokončala študij in se potem posvetila taksiju. Opozarja vse naivneže, da gre za trdo delo in da se ti dober avto izplača komaj v štirih dolgih letih. Vlasti bo uspelo. Za krogec po Ljubljani nam je zaračunala 1150 tolarjev.

Jaroslav Jankovič

Finance, 15. september 2004

Absurdno!
Taksist brez vedra - greh za tisoč evrov

Matija Ramšak, taksist, mora v avtu imeti gobo, vedro in sredstvo za dezinfekcijo. Če "pribora za interventno čiščenje" nima, mu trda prede. Gre za enega nabolj butastih predpisov, ki so tipični za naše podjetnikom sovražno okolje.

S svojo najhujšo nočno moro - ko potniku med prevozom postane slabo - naj bi se taksisti spopadli z vedrom, gobo, brisačo in sredstvom za dezinfekcijo. Tako jim predpisuje pravilnik, ki to opremo imenuje pribor za interventno čiščenje v vozilu, taksisti pa negodujejo, ker jim odžira prostor za prtljago potnikov, prave koristi od nje pa nimajo.

Čeprav pravilnik o oznakah in opremi vozil za opravljanje prevozov v cestnem prometu velja že od avgusta 2001, nam je o tem, da mu vedro po nepotrebnem jemlje prostor v prtljažniku, tako da mu za prtljago treh ali štirih potnikov velikokrat zmanjka prostora, pred kratkim po naključju potožil ljubljanski taksist.

Tudi drugi taksisti, s katerimi smo se pogovarjali, so negodovali nad neživljenskostjo in nesmiselnostjo tega predpisa. Ali predpisovanje interventnega pribora za čiščenje sodi med številne predpise, zaradi katerih je Slovenija podjetništvu nenaklonjeno okolje? Kot smo poročali v torkovih Financah, smo po pogojih za podjetništvo, med katerimi so tudi dolgotrajni administrativni postopki, slabši od večine novih članic EU, pa tudi drugače je toga zakonodaja oziroma pretirana birokracija vedno v vrhu težav, ki jih navajajo slovenske podjetniške raziskave.

Neživljenski predpis
Da gre pri obvezni opremi za interventno čiščenje za neživljenjski predpis, taksisti pojasnjujejo s tem, da vinjeni potniki, ki jim postane slabo v avtomobilu, za higiensko vrečko, ki je prav tako obvezen del opreme, največkrat sploh ne vprašajo. "Če se torej zgodi nesreča, nam vedro in goba prav nič ne pomagata. Avto je treba nemudoma peljati na kemično čiščenje, posla za tisti dan pa je konec, " pravijo sogovorniki.

Po besedah Velje Peternelja, vodje sektorja za cestni promet na ministrstvu za promet, je bil razlog za uvedbo omenjenega pribora v pravilnik ta, da taksisti prevažajo veliko ljudi, med katerimi je lahko komu tudi slabo. "Pripravljamo pa nov pravilnik, v katerem je v prvih osnutkih usoda teh določil vprašljiva," dodaja Peternelj.

Ker se je država pri pogojih za opravljanje taksi prevozov spustila v takšno podrobnost, kot je čiščenje avtomobila, in ker je kazen za kršitve pravilnika, ki jih ugotavljajo policisti i prometni inšpektorji, od 200 do 300 tisoč tolarjev, smo za mnenje vprašali tudi gospodarskega ministra Mateja Lahovnika. "Prepričan sem, da so tisti, ki so sprejeli ta predpis, ravnali v dobri veri. A verjetno je res precej neživljenski in bi ga kazalo prilagoditi."

Stanislava Kalacun

Obrtnik št. 4, april 2004

Od tu in tam
Vožnja s taksijem ni razkošje

Kot absolventka fakultete za družbene vede je Vlasta Hojan ugotovila, da teorije kadrovanja, ki jo je spoznala ob študiju, podjetja v Sloveniji v praksi skoraj ne uporabljajo. Po njenem mnenju je tako tudi v večini podjetij, ki se ukvarjajo s taksi službo, kjer se s kadri nihče načrtno ne ukvarja.

Vlasta Hojan je vztrajno zagovarjala tezo, da se je kadrovanju treba posvetiti na poseben način. Ker ni dobila priložnosti, da bi tezo dokazala v kakšnem obstoječem podjetju, se je odločila, da jo bo na lastnem primeru. Prijatelj taksist ji je potožil, da v poslu ne vidi izziva, da je demotiviran in nezadovoljen. Odločila se je, da je prav tu njena priložnost, da se dokaže.

In je začela snovati koncept Rumenega taxija. Menila je, da je prva stvar, ki jo je treba storiti, motivirati ljudi. Ni se ozirala na to, da je delo taksista obremenjeno s številnimi družbenimi predsodki, saj na žalost še vedno velja, da se človek takšnega dela loti šele, ko mu ne preostane nič drugega.

Potem ko je pridobila licenco, obrtno dovoljenje, opremila avtomobile in drugo, je Rumeni taxi maja 2002 zaživel. Po velikih težavah, ki jih je imela z iskanjem kadrov, je okrog sebe zbrala voznike, ki so pošteni, korektni, prijazni sodelavci in delujejo kot ekipa. Tudi Vlasta in njen mož Matic, ki je solastnik podjetja, sta del ekipe, kar naredi odnose med vozniki še bolj pristne. Poleg tega sta se z Maticem odločila za rumeno barvo svojih avtomobilov, ki so na ta način bolj prepoznavni in bodo takšni do 2006, ko naj bi bili vsi ljubljanski taksiji beli, tudi ostali, stavita pa še na konkurenčne prednosti in zaupanje. Zato se lotevata vedno novih projektov, ki vožnjo s taksijem naredijo udobno in enostavno, za voznike pa delo ni enolično. Prvi tak projekt je bilo uvajanje plačevanja z mobilnim telefonom, ki se je po poskusnem obdobju izkazalo za enostavno in hitro in so ga stranke zelo lepo sprejele. Letos so pristopili k projektu turistične kartice, ki ga vodi Zavod za turizem Ljubljana, v njem pa vidijo možnosti za razvoj. Turistično kartico je mogoče kupiti kar v njihovem avtu. Vlasta Hojan pa je pristopila tudi k zborničinemu projektu ťobrtnik-obrtnikuŤ in imetniku kartice Obrtnik nudi popust pri prevozih.

Trenutno imajo štiri vozila višjega srednjega razreda. Želijo pa si, da bi se kmalu lahko pohvalili z voznim parkom, ki bo prijazen ne samo do strank, ampak tudi do narave. Imeli so namreč priložnost preizkusiti avtomobil s kombinacijo bencinskega motorja in generatorja, vendar jih v Sloveniji še ni mogoče kupiti. Nad novostjo so bili navdušeni tako z ekološkega kot stroškovnega stališča.

Med njihovimi strankami so otroci, ki se vozijo v šolo, starejše gospe in gospodje, poslovneži, v nočnem času pa tudi mladina. V splošnem med ljudmi še vedno velja, da je vožnja s taksiji razkošje. Vendar ni tako. V nekaterih primerih se je celo veliko bolj racionalno voziti s taksijem, kot pa kupiti avto. Vlasta nam je pripovedovala, da si nekateri znajo tako smotrno organizirati prevoz, da se včasih še sama čudi. ťStranke pa so na začetku tudi nezaupljive. Ko se navadijo na enega taksista, se vedno želijo voziti z njim. Zato smo se veliko ukvarjali prav s tem, kako zaupanje v voznika preusmeriti v zaupanje v podjetje,Ť je še povedala. Tudi zato so sprejeli kodeks Rumenega taxija, ki postavlja določene standarde, ki morajo veljati znotraj podjetja in se jih vozniki morajo držati. Na ta način vsi skupaj skrbijo za dobro ime in ugled podjetja. Vozniki se stalno izobražujejo. Vsi govorijo vsaj en tuj jezik, izpite iz poznavanja Ljubljane pa so začeli opravljati še pred novim odlokom mestne občine, po katerem so ti obvezni. Vlasta je v tem času, kar se ukvarja tudi z iskanjem primernega kadra, ugotovila, da je med taksisti veliko nezadovoljstva tudi zato, ker jim nihče ne pokaže, kako naj delajo. Sama za uvajanje novega voznika uporablja možnost, ki jo daje Zavod za zaposlovanje, da delodajalec preizkusi delavca. V enem mesecu, kot pravi Vlasta po svojih izkušnjah, vsak ve, ali je delo taksista zanj primerno ali ne.

Eva Mihelič

taksi
Poklic taksist sploh ne obstaja
Vlasta Hojan, skoraj diplomirana taksistka

http://www.mladina.si/tednik/200324/clanek/taksistka/

Delo, 2. junij 2003 (Acrobat pdf)

e-relevance
www.rumenitaxi.com

Ko se po celem dnevu vožnje z avtom, ki se je vmes kvaril in vztrajno nagajal, vprašaš, kaj je alternativa ... Ker je moje poznavanje avtomobilov zelo "globoko" in ta industrija pri mojem ocenjevanju ni pogosto prisotna, pridejo kmalu na spored taksiji. Natančneje spletni nastopi podjetja Rumeni taksi.

Uporabniška izkušnja
Nekajkrat sem se peljal z Rumenim taksijem in opazil, da ima razen testiranja mobilnega plačevanja, ki sploh ni slaba stvar, še to konkurenčno prednost, da vozniki dokončajo vsak svoj stavek in imajo vedno bombončke za hčerko Luno. Podobno je z njihovo spletno stranjo. Zadeva je tehnično stabilna, še pomembnejše pa je to, da ima ta spletni nastop odlično izraženo osebno noto.

Vsebina
Mala podjetja, ki se podajajo na splet, imajo v Sloveniji bolj malo možnosti. Lahko jim na primer kakšno podjetje, ki poleg inštaliranja bojlerjev izdeluje tudi spletne strani (takšnih je pri nas ogromno), "naštanca" tako imenovano spletno vizitko ali pa zadevo po najboljših močeh sestavi nekdo od uslužbencev. V obeh scenarijih je inovativnost naključna in prepuščena tistemu, ki bo zadevo izvedel.
Ne poznam ozadja projekta Rumeni taksi, vendar pri njem opažam prisotnost senzibilnega razmišljanja. Ta mala spletna stran s samo nekaj datotekami vsebuje poleg takoj dostopnih osnovnih podatkov o podjetju tudi nekaj manjših vsebinskih dodatkov, ki so, logično, pomembni za uporabnike taksi storitev.
Na prvem mestu je to seznam povezav, ki je nekompliciran in usmerja k dejansko uporabnim informacijam - ironično ali ne, nekako mi je všeč, da ni nič priporočenega v za to pripravljeni rubriki. Še zlasti prijeten elementek, ki jasno izraža človeškost poslovnega modela, je seznam najdenih predmetov v vozilih.

Uporabnost
Na zavidljivi višini je t.i. oblikovanje informacij na tej spletni strani oziroma način, po katerem so formatirani in umeščeni posamezni podatki. Ključna informacija ostajajo telefonske številke, saj je njihova velikost ter položaj na nalovni strani prav odlična.
Zaradi majhnosti projekta so težave z navigacijo skoraj nemogoče, a vseeno je vanj vloženega kar nekaj truda, na kar kaže to, da je zelo logično urejen in da so vsebine postavljene v smiselne odnose. Odločitev za imitacijo portalske arhitekture brez tujih vsebin je pri spletnih straneh te velikosti dokaj redka in rahlo tvegana.

Kakovost oblikovanja
Kombinacija rumene in črne, ki izhaja iz celostne podobe podjetja, je seveda ena klasičnih oblikovalskih rešitev. V resne oblikovalske vode pa privede odločitev za oblikovalski minimalizem, ki ne deluje poceni.
V tem smislu so edina resnejša težava fotografije avtomobilskega parka na ljubljanskih lokacijah. Mogoče bi bilo zanimivejše uporabiti portrete gostov Rumenega taksija, ki jih je, kot kaže, posnel eden od voznikov, in so trenutno razstavljene v Kudu France Prešeren.

Mala podjetja in veliki Internet
O kakovosti slovenskega interneta lahko govorimo na več načinov. Na eni strani je pripoved o indikatorjih informatiziranosti družbe, s katero ministrstvo za informacijsko družbo enači srečo prebivalstva s tonami proizvedenega jekla (oz. kupljenega silicija). Drugi pristop k tej temi je pregledovanje nagrajenih spletnih strani velikih protagonistov, ki tudi daje izkrivljeno podobo. Po mojem mnenju obstoj spletnih strani, kot je rumenitaxi.com, dokazuje, da imamo v Sloveniji spodoben internet. Ali natančneje, kaže, kako naj bi izgledala spletna vsebina, namenjena uporabnikom in ne žirijam festivalov ali upravam podjetij.

Sklepna ocena
Odlično, s pravo mero duha in predvsem popoln mali spletni nastop malega podjetja. Ali je to tako težko?

Vuk Ćosić

Rubrika e-relevance je posvečena kritiki slovenskih spletnih mest izpod tipkovnice Vuka Ćosića, klasika internetne umetnosti in vodje oddelka za uporabniško izkušnjo v podjetju RenderSpace - Pristop Interactive iz Ljubljane. Svojo pozicijo avtor opisuje kot informirano subjektivnost in ne kot preiskovalno novinarstvo.

Ko je gotovina le še zgodovina

Če ste še vedno mnenja, da je mobilnik uporaben le za klicanje in pošiljanje sporočil, še niste zreli za 21. stoletje. Čas je, da spremenite način plačevanja in se zaveste, da v žepu nosite mobilnik, ki je obenem tudi plačilno sredstvo. Connect vam razkriva, kaj vse lahko kupite kar z mobilnim telefonom, na kreditno kartico in gotovino pa lahko mirno pozabite. Tako taksijev ne boste le klicali prek mobilnika, temveč jih prek njih tudi plačevali.

(...) posMoneta
Zadnja v vrsti v sistemu Moneta, ki jo namerava Mobitel v prihodnosti ponuditi svojim uporabnikom, je storitev posMoneta. Namenjena je predvsem mobilnim prodajnim mestom, kot so kurirske službe, taksi službe, dostava hrane in pijače, zavarovalni agenti, sejemske prireditve, prav tako jo je mogoče uporabiti na klasičnih stacionarnih prodajnih mestih, kjer se že danes srečujemo s terminali POS.
Storitev je trenutno še v fazi testiranja, mi pa smo jo uspeli preizkusiti v ljubljanskem Rumenem taksiju (www.rumenitaxi.com). Plačevanje s posMoneto je najlaže ponazoriti s primerjavo plačevanja z debetnimi in kreditnimi karticami na obstoječih terminalih POS, bistvena razlika je komunikacijska pot, ki pri posMoneti uporablja omrežje GSM in naročnikov mobilnik.
Postopek plačevanja prek posMonete poteka tako, da prodajalec vnese vrednost nakupa oziroma opravljene storitve v terminal POS in znesek potrdi. Nato kupec s svojim mobilnim telefonom pokliče center posMonete na številko 189 in položi mobilnik na plačilni terminal. Vzpostavi se povezava s prodajnim mestom in klicnim centrom Mobitela in po avtorizaciji nakupa stranka dobi izpis o opravljeni transakciji.
Zaradi večje varnosti bo postopek vseboval tudi posebno številko PIN plačilnega sredstva, s katerim bo stranka plačevala vrednost nakupa, poleg kodiranja GSM pa se uporablja tudi kriptografija z uporabo eliptičnih krivulj, imenovana ECC (Eliptical Curve Cryptography). (...)

Andrej Mihelič

Rumeni taksi

Po Ljubljani kroži rumen taksi, katerega šofer Marjan Černivec vam najprej prijazno ponudi karamelo, med vožnjo do cilja pa pobara, ali vas na koncu sme fotografirati. Je ljubiteljski fotograf, ki se mu je utrnila dobra ideja: nekaj mesecev zbirati portrete strank, potem pa jih 21. maja pokazati v prostorih Kud Franceta Prešerna.

Motim? št. 4, februar 2003

Te peljem na lepše?

Taksisti pri svojem vsakdanjem delu poslušajo vrsto življenskih zgodb. Vozijo zaljubljene, razočarane, nestrpne, romantike, žalostne, srečne, mlade, stare, sveže poročene... Taksist in potnik se morda nikoli več ne bosta srečala, njun odnos se zaključi s plačilom za opravljeno storitev. V ljubljanskem rumenem taksiju pravijo, da je prav ta zaključni akt vožnje velikokrat pospremljen s pozitivnim presenečenjem. Ljudje so osupli, a navdušeni nad možnostjo plačevanja storitve z mobilnikom.

Mobilno plačevanje postaja vse bolj priljubljeno tudi v Sloveniji. Že uveljavljenima Mobitelovima storitvama aMoneta in eMoneta se je lani kot zadnja (za sedaj še testno) pridružila posMoneta. Glavna prednost posMonete, ki Mobitelovim uporabnikom omogoča brezgotovinski nakup, je prav v tem, da ne potrebuje komunikacijske infrastrukture - prenos podatkov poteka prek uporabnikovega mobilnika. Ponudniki storitve ne potrebujejo posebne telefonske linije in naročnine, ker je pos terminal, prek katerega poteka storitev, popolnoma mobilen, zato tudi postavitev, delovanje in vzdrževanje cenejši. Plačevanje s posMoneto je najlaže ponazoriti s primerjavo plačevanja s kreditnimi karticami na pos terminalih. Pri obeh je namreč postopek precej podoben, le da je plačevanje s posMoneto še enostavnejše, hitrejše in uporabniku prijaznejše.

Mobitelovi uporabniki lahko zaenkrat posMoneto testno preizkusijo v ljubljanski restavraciji Oštirna ali med vožnjo z Rumenim taxijem. Storitev komericalno še ni na voljo.

Vlasta Hojan, lastnica Rumenega taxija, se je za sodelovanje z Mobitelom in uvedbo posMonete odločila prav zaradi enostavnosti storitve. "Mobilni telefon ima dandanes že skoraj vsakdo. Telefonirati in položiti aparat na pos terminal znajo tudi vsi, tako da je, kar zadeva prijaznost uporabniku, storitev posMoneta resnično izjemna in edinstvena." Prek posMonete v Rumenih taxijih lahko plačujemo že od lanskega avgusta, v dobrih petih mesecih so se tako številne stranke s poMoneto srečale prvič. "Stranke so prijetno presenečene in to kar dvakrat - prvič, ko izvedo, da lahko vožnjo plačajo kar z mobilnim telefonom, in drugič zato, ker je storitev resnično zelo enostavna in hitra. Do sedaj smo dejansko dobili same pozitivne odzive." Na priljubljenost posMonete kažejo tudi podatki, da kar 25 do 30 odstotkov vseh strank, ki jih z Rumenim taxijem prepeljejo mesečno, svoj račun plača z mobilnim telefonom.

Poleg že omenjene restavracije Oštirna in Rumenega taxija, kjer je posMoneta testno na voljo, je storitev primerna tudi za plačevanje v številnih drugih mobilnih dejavnostih, kot so kurirske službe, dostava (hrana in pijača, pošiljke), zavarovalnice, sejemske in ostale prireditve. Nepogrešljiva pa bo v prihodnosti tudi v gostinstvu in prodajalnah, skratka povsod, kjer danes izdelke in storitve plačujemo prek pos terminalov.

Mobilno plačevanje je varno
Velika prednost mobilnega plačevanja je poleg funkcionalnosti, enostavnosti in hitrosti tudi varnost. Če na primer izgubimo plačilno kartico in nismo zavarovani, moramo v 24-ih urah od izgube ali kraje kartice vse morebitne zlorabe kriti sami. V primeru izgube ali kraje mobilnega telefona pa uporabnik o tem obvesti Mobitel, ki mobilni telefon takoj onemogoči za nadaljnjo uporabo. posMoneta je tudi popolni "on-line" sistem, ki zagotavlja boljši nadzor plačilnih transakcij, prav tako pa zagotavlja popolnoma varen prenos podatkov, ki temelji na ECC-enkripciji, varnost je celo večja kot pri obstoječih sistemih magnetnih kartic.

Delo, 9. december 2002

Posmoneta
V taksi in na kosilo le z mobilnikom

Res je, rumeni so in ne ustrezajo povsem odloku o taksi službi v Ljubljani, v katerem piše, da morajo biti taksiji bele barve. A rumeni taksiji imajo še nekaj, česar drugi nimajo: stilizirano slušalko, ki je namenjena plačevanju z mobilnim telefonom. Za zdaj le za Mobitelove in Debitelove naročnike, nekoč morda za vse. Posmoneta, kot se storitev imenuje, se uporablja tudi v ljubljanski restavraciji Oštirna.

Posmoneta je nadgradnja sistemov mobilnega plačevanja moneta (plačevanje majhnih zneskov po internetu) in amoneta, ki omogoča plačevanje pijače v avtomatih (pred kratkim so začeli ustrezno preurejati tudi aparate Coca cole). Načelo delovanja je bolj podobno amoneti: uporabnik pokliče številko, telefon prisloni na stilizirano slušalko aparata posmonete, počaka, da se transkacija konča, in... To je vse.
Znesek naročnik poravna skupaj z mesečnim računom za mobilne pogovore, pri čemer so stroški posmonetnih transakcij ločeni od drugih postavk. Manjša težava je mesečna omejitev tovrstnih stroškov, ki ne smejo presegati 12.000 tolarjev na uporabnika. Pri Mobitelu so povedali, da sta omenjena primera testna in da je v tem obdobju storitev uporabilo več kot 10.000 posameznikov, kar samo dokazuje, da gre za zelo pripraven sistem plačevanja. Že v kratkem, morda celo pred novim letom, naj bi sistem razširili na 250 prodajnih mest, ki bodo omogočala plačilo prek posmonete.
Na izrecno vprašanje, zakaj so se odločili ravno za Rumeni taxi in Oštirno, pa odgovarjajo, da predvsem zaradi njune pripravljenosti za sodelovanje in dejstva, da sta se oba izkazala kot zelo prilagodljiva partnerja.
Manj smo izvedeli o stroških uvedbe posmonete. Ker je Mobitel za zdaj edini na našem trgu, ki ponuja to storitev, so številke skrivnost in jih nočejo razkriti.

Boštjan Okorn

Zgodba z naslovnice
Rumeni taxi

Naš striporisec Martin je kot pravi navdušeni Citroënovec v Ljubljani opazil dva čudovita, rumena BX taksija. Po kratkem kramljanju s šoferjem Marjanom smo se kaj hitro dogovorili za srečanje, reportažo v Spaku in za nadaljnje sodelovanje.

Vlasta, lastnica firme in "cab driver" Marjan sta naju z Martinom pobrala v Rožni dolini v Ljubljani. Vožnja po mestu je bila pravo doživetje! Ljudje kar gledajo, saj živa rumena barva vso pozornost povleče nase - pa tudi taksistke (sploh pa tako "luštne") ne vidiš vsak dan.

BX-a sta vzorno urejena, čista, dišeča in na novo prebarvana. Marjan vozi bencinarja, ki ima prevoženih okrog 100 000 kilometrov, Vlastin dizel pa s svojimi 680 000 kilometri (!!!) sodi v kategorijo rekorderjev.

Ob tem je še vedno tih, varčen (mestna vožnja 6-7 litrov) in udoben. Oba imata opremo TZ, kar pomeni, da imata vso potrebno opremo za razvajanje strank po Ljubljani. V prvih mesecih obratovanja sta več kot zadovoljna s prometom.

Ob tem še novica za vse naše člane: s člansko izkaznico ste v Ljubljani deležni 20 % popusta na vse vožnje, zato si nikar ne pozabite shraniti številke!

Marjan, ki je bil zvezda hidro-srečanja v Prlekiji, je v svoji karieri vozil že mnogo spačkov in GS-ov, tako da uživa za volanom, čeprav je tovrsten poklic zelo naporen. Posebej takrat, ko se je končno prebil na prvo mesto med drugimi taksiji, in ga pokliče mati narava - pred hotelom Slon pa nekako ni za iti na minus 2 dl ...

Oba pa pravita, da spoznaš "svakojake" ljudi, vesele in otožne, poštene in manj poštene. Foto session smo izvedli kar pred magistratom v Ljubljani, kamor se BX-a čudovito podata ...

Projetno kramljanje se je pošteno zavleklo in obljuba dela dolg - BX-a sta na naslovnici revije Spak, oba pa sta navdušeno postala člana našega kluba.

In zakaj BX?

"Ker je udoben in poceni, ker je 'retro' in 'retro' je 'in'", pravi šefica Vlasta. Še enkrat povem - prav ima. Folk dobesedno s prsti kaže za rumenkotoma!

Na naslednjem srečanju boste zagotovo občudovali vsaj en BX taksi, če pa boste v Ljubljani - ne oklevajte - pokličite ga!